Nasmejano gledališče
»To je morje... Morje?... Kakšno morje?... Saj je le dva koraka od nas...« Zadnja predstava v izvedbi Gledališča slepih in slabovidnih Nasmeh Slepci, Mauricea Meaterlincka, me je asociirala o našem nenavadnem, na čase čudežnem dogajanju na odru in med vsemi nami, ki se družimo in ustvarjamo v edinem »na slepo« zaigranem gledališču na Slovenskem. Kot morje, mirno, včasih se zdi, da od tu do obzorja ni niti enega samega trena valovanja. Vendar, kadar zapiha pravi veter vzvalovi, buči, se peni, se vrtinči... iz vode, peska in soli se takrat rodi skromno – pa ne po svojih dosežkih, pač pa po »budžetu«, ki mu je namenjen in občutkih akterjev, ki mu poklanjajo svoj prosti čas – sicer pa veličastno, posebno, iskrivo, pogumno... odrsko udejanjanje.
Prav zares se je rodilo... hmmm, nekje v zgodnjih devetdesetih. Ne vem več natančno. Spominjam pa se moje rumene stoenke, ki je s prižganimi lučmi sredi noči nekje v Poljanski dolini svetila, da sem lahko narekovala in sproti še malo prirejala tekst prijatelju, ki ga je tipkal (da ne rečem printal, tako hiter je bil) na stari brajev stroj. In še enkrat. In še enkrat. Za vsakega od igralcev. Tista klop še stoji, zadnjič me je pozdravila in mi povedala še nekaj zgodb iz tistega poletnega tabora, ko so slepi in slabovidni igralci prvič tudi pod mojim mentorstvom zaigrali Tavčarjevo V Zali. Potem pa nekaj ljudskih, nekaj smešnih in že smo pri 16. letnici bolj ali manj produktivnega delovanja, kasneje ustanovljenega »pravega« gledališča v katerem igrajo slabovidni in predvsem slepi igralci. Domicil imamo na Breznici, blizu Prešernove Vrbe. Vaje pa na Okroglem, v pravljičnem dvorcu Toma Zupana.
Za Nasmehove gledališčnike se delo začne ob petkih popoldne, ko drugi začno svobodneje dihati in si polnijo baterije za nov delovni teden. Tudi naše se polnijo, vendar na drugačen, ustvarjalen, učeč se način. Učimo se. Raziskujemo. Gibamo. Improviziramo. Dihamo. Se neverbalno izražamo. Žugamo, se pačimo, kažemo jezik… Učimo se grdo pogledati, usmeriti pogled. Učimo se, kaj pomenijo določene kretnje. Učimo se govorne ekspresije. Včasih se postavim pred igralca, prime me za roki in potem skupaj izvedeva gib. Pa še enkrat in še enkrat. Zabavno je. Ko na oder postavljamo mizansceno, si pomagamo z različnimi talnimi oznakami. Nič velikega: preproga, trak, ki napove bližino scene, konec odra… Neopazno, vključeno v celoten scenski izgled. Pa saj nam je vsem jasno, da se človek, ki ne vidi v znanem okolju dobro znajde. In oder s pripadajočo sceno, seveda, če je ta vedno postavljena točno v določenem razmerju (imamo natančen načrt z merami in vsem tem), je po desetih vikendih vaj zelo znano okolje. Z odra je že kdaj kdo tudi padel, ja, tudi na urgenco smo že šli… Pa se je vse dobro izteklo. Življenje je pač smrtno nevarno, sem nekje slišala. In za poškodbo ni nujno, da si ekstremni športnik. Lahko si ekstremni gledališčnik.
Že odkar sem prvič pred več kot desetimi leti prebirala Maeterlincka, me je njegovo delo mikalo – gledališko mikalo. To je tako, kot takrat, ko spomladi prvič zavohaš bezeg... in te mika, da bi si to poletje pa res vzel popoldne časa, legel na mehko travo pod tisti stari oreh in bral, bral... do konca. Tako sem vedno ob misli na Maeterlincka vedela, da bo nekoč pristal na Nasmehovem odru. Pa sprva nisem bila dovolj pogumna. Preteči je moralo kar nekaj let, trdno sem morala stati na svojih nogah, dobiti nemalo spodbude – predvsem od kasnejšega prvega Slepca, da sem si upala, želela in tudi dejansko, s pomočjo ostalih entuzijastov, začela uresničevati ambiciozen projekt Slepci. Po 19 raprizah, posebnem priznanju selektorja Linhartovega srečanja, uspešni predstavitvi na svetovnem srečanju gledališč slepih BIT v Zagrebu, zaključni Andreju posvečeni predstavi na Ptuju, nemalo ganotja v očeh odhajajočih gledalcev, božajočih kritikah, sem prepričana, da so Slepci v izvedbi vseh osmih fizično slepih igralcev... neskromno izvrstna predstava. Unikatna. Ne le pri nas, tudi v svetu. Pa je bilo na začetku projekta videti čisto drugače. Sem in tja se je našel kdo, k i je podvomil v ustreznost teksta. Iz vaje v vajo smo se spotikali, čudili, prepričevali drug drugega, spoznavali čeri simbolizma. Včasih smo se že skoraj utopili v kaki besedni zvezi, pa smo jo le začutili in odšli naprej do naslednje. Statičnost uprizoritve sicer ni bila težko izvedljiva, vendar pa mora biti všečna in je kot taka zahtevala nekaj domiselnosti. Logistika takega dela je tudi nekaj boljšega: s palico do tja, od tam z vlakom do sem, od tukaj pa s kombijem naprej... Ja, če začnem pot na vaje zgodaj zjutraj, jih bom pozno popoldne celo ujel. In tako kar nekaj petkov v letu tja in kar nekaj nedelj spet nazaj, če hočemo, da predstava stoji na trdnih nogah.
In kaj smo želeli povedati s simbolno dramo? V gledališki list smo zapisali: »Želimo, da predstava ni zgolj gledališko delo, kot ga poznamo iz repertoarja gledališča Nasmeh doslej, temveč precizen pokazatelj izgubljenosti sodobnega človeka v svetu in hkrati odnosa tega človeka do hendikepiranih. Veličina Maeterlinckovega dela je prav v njegovi širini in brezčasnosti. Kako bi lahko mi sodobni, razviti, napredni ... uvideli zablodo in izkrivljenost potrošništva, težo samosti, nezmožnost resnične bližine, nezmožnost videnja luči , resnice ... Kako bi lahko spregledali slepoto sveta. Povabljeni ste, da na široko odprete oči in uzrete ... Mogoče že jutri zjutraj, ko ugledate nov dan.« Dogajanje smo postavili v kletko. Sprva sem si mislila, to bo kletka sodobne družbe, potrošništva, globalizma. Kletka iz katere izstopijo le redki, pa še tiste imamo za nore. Kot je nora naša Norica, ki edina z lučjo upanja prehaja med svetovi. S svojim zgledom želi prebuditi še druge, da bi videli bistvo življenja, smisel dejanskosti. Vendar so Slepci zaslepljeni ne le do te mere, da je ne vidijo, pač pa gredo še dlje, pravo pot imajo za popolnoma noro in niti za trenutek ne pomislijo, da jim Norica zastonj poklanjala edino upanje tega sveta – luč, ljubezen, preprostost, mir… Kasneje se je med nami v integraciji s tekstom pojavljalo še množina drugih pogledov na kletko in besedilo Mojstra. Lahko bi simbolizirala tudi ujetost slepih v svet videčih – manjšina, ki životari zaradi premoči večine. Zdi se, da smo s Slepci ujeli sami sebe. Težak, na prvo branje včasih tudi nesmiseln tekst, nam je dajal toliko svobode in še več, saj smo v odrsko kletko ujeli resnične ljudi, ki v resničnem življenju fizično ne vidijo, da so lahko uprizorili vsak svoj lik Slepca. Slepca – takega ta pravega, kot si ga upa in zmore uprizoriti le igralec, ki s slepoto nima nobenega problema, ki slepote ne tabuizira, ki jo vidi vsak trenutek… Le igralec, ki ob besedi slep lahko skomigne z rameni in se nasmehne v smislu: Nimaš kaj, tako je življenje... in gre naprej.
Celotna ekipa naših Slepcev je bila enkraten dosežek. To, da smo dihali, se smejali, jokali skupaj, je in bo ostal v našem dojemanju presežek. In med vsemi temi prijetnostmi se dogajajo tudi iskrice… večerni pogovori, spoznanja, sklepajo prijateljstva… taka, ki bodo držala celo življenje… in še čez. To pa je na vožnji z Nasmehovim Taspisovim vozom tisto najlepše.
Mateja Mlačnik, režiserka v gledališču Nasmeh
VERIGA
Ljudska igra v treh dejanjih
spisal Fran Saleški Finžgar
režija Mateja Mlačnik
luč, zvok - Uroš Jenkole
scena – Gledališče Toneta Čufarja Jesenice, Tanja Lužnik
kustumi - Malči Možina
glasba – Folklorna skupina Triglav
šepetalka – Tanja Lužnik
Igrajo:
Marko – Andrej Tavčar
Mina – Bernarda Papler
Mejač – Božidar Janežič
Liza – Marija Lah
Micka: Eva Teran
Janez: Primož Košir
Primož – Jože Fabjan
Janče – Marko Tolar
Cilka – Klara Selan Papler
Alena: Marjeta Borštink
Drnolec: Jože Resman
Tomažin: Aleš Jekovec
Boltežar: Domen Zupanc
Birič: Marjan Potokar
Hvala:
Stripy dent Moste, Vulkanizerstvo Žemlja, PT Resman d.o.o Zgoša, Gledališče Toneta Čufarja Jesenice, Folklorna skupina Triglav Javornik, Klemen Vrabec
