Čumnata je bila ob večerih odprta in zbirale smo se in ustvarjale. Dobra družba... neprecenljivo!

Voščilnice

Pa je še mene prijelo... pa sem se nekaj časa branila, češ toliko lepih je... jih bom samo za družinsko rabo naredila... nič posebnega... potem sem pa vsak dan komaj čakala, če bom lahko ukradla čas, da eno pa le izdelam... pa sem jih nekaj več;)

Ljubo doma...

BELA DAMA MED ČRNIMI KRALJI Chennai, Tamil Nadu, Indija – 14. šahovska olimpijada IBCA za slepe in slabovidne šahiste Nekajkrat sem že imela priložnost, da sem spremljala Frenka (Frenk Mlačnik, Selo pri Žirovnici) na mednarodnih šahovskih tekmovanjih. Vrsto let redno predstavlja slepe slovenske šahiste na svetovnih, evropskih in drugih mednarodnih tekmah. To je bila že njegova 6. olimpijada, vendar je letos prvič zaigral kot občan občine Žirovnica. Zdaj me energija na teh tekmovanjih ne preseneča več – raznobarvnost različnih nacij in neverjetni posamezniki; napetost v zraku med partijami; posebno, leseno, prijetno šklepetanje šahovskih figur, ki jih slepi lahko med partijo tipajo in seveda »špringer eva fir« z različnimi naglasi. Letos je nastopilo 25 držav, okrog 120 najboljših slepih (in v zadnjem času vedno več tudi vprašljivo slabovidnih) šahistov sveta. Za nas laike naj povem, da partija lahko traja tudi 6 ur, da se na partije pripravljajo cele dopoldneve in da tudi še pozno v noč s trenerji in med sabo analizirajo odigrane poteze. In zato ni čudno, da se ozračje kar iskri od različnih kombinacij. Naša ekipa je na koncu dosegla dobro 15 mesto in se uvrstila na svetovno prvenstvo naslednje leto v Zaragosi v Španiji. Vendar pa je bila letošnja olimpijada iz mojega zornega kota drugačna. Ker sem prvič odšla tako daleč od doma. Ker sem prvič stopila na kako drugo celino. Ker je Indija izkušnja, ki ne pusti nikogar ravnodušnega. Saj sem pričakovala vročino, gnečo,... vendar pa je to, kar sem doživela, ko sem se prvi dan podala najprej z rikšo in kasneje še peš na raziskovanje področja noro. Chennai je velemesto s približno 8 miljoni prebivalcev. V mestu se veliko gradi, videti je, da je napredek prehitel utečeno tradicijo in ljudje se z njim soočajo po svoje, nepripravljeni na embalažo, ki jo ponuja sodobno potrošniško življenje. Ulica je podobna nadrealističnemu futurističnim filmu, ki prikazuje kako zastrašujoče bo čez nekaj let na našem planetu, če ne bomo začeli lepše ravnati z njim. Ob cesti smeti, umazanija, nikogaršnji kužki, krave in ubogi ljudje... Cesta prepolna različnih brzečih vozil. Praviloma vozijo vsa v isto smer, se pa najde tudi tako, ki - sploh ne tako počasi - prodira v nasprotno smer. Avtomobili, motorji, rikše, avtobusi, tudi kolesarji in pešci... ne vozijo v koloni, pač pa se drenjajo eden mimo drugega, kot bi na cilju le prvi dobil zastonj sladoled. Hrup se sploh ne poleže, trobijo neprestano. V Indiji zabeležijo največje število prometnih nesreč letno, zanje pa so krive predvsem prehitra in nevarna vožnja ter slabe ceste. Stavbe v mestu, kot jih vidiš iz ulice so dokaj nizke, dvo- , tro-nadstropne. Nekaj je seveda tudi višjih, videli smo naprimer tudi slamnato 5 nadstropno stavbo!, večinoma so umazane od smoga in velikokrat sem se spraševala ali v njih sploh kdo biva. Veliko je tudi slamnatih barak. Objemata te vlaga in vročina, kot bi hodil v savni. Teža zraka in smoga kar pritiska nate, smrad je ponekod zastrasujoč, v neke vrste pločniku so brez opozoril manjše do ogromne luknje, v katerih teče kanalizacija. Vendar pa te veseli, nasmejani obrazi spremljajo na vsakem koraku. Le nasmehneš se, pomahaš in dobiš nazaj nasmehe, da ti zaigra srce. Otroci občudujoče gledajo tvojo polt in vsak si vzame čas in poklepeta s tabo v indijski angleščini. Ne le, da si vzamejo čas, ljudje so večinoma navdušeni, če jih ogovoriš, njihovi pogledi so občudujoči. Večina prebivalstva je hindujske vere, naslednji sta muslimanska in krščanska vera. V mestu je veliko hindujskih templjev, krščanskih cerkva ter muslimanskih džamij. V vseh se sezuješ, ko vstopiš in povsod je zrak napolnjen z osladnim jasminom in bogaboječim prepričanjem. Ljudje izražajo svojo veroizpoved na vsakem koraku, na armaturah avtomobilov imajo s svežim cvetjem okrašene oltarčke v čast svojim bogovom, pred vhodi in v hišah je polno ikon, na svojih čelih imajo zarisane pike pripadnosti. Vendar pa se med sabo ne družijo, kristjani se izogibajo svetišč drugih ver, verjamejo, da se ne smejo niti ozreti proti templju hindujske Šive... Indijci so zelo ponosen in domovinsko zaveden narod. Med našim obiskom smo praznovali dan neodvisnosti ... 65 letnico... Ta dan vsi nosijo pripete zastavice: plesalke v večerni predstavi, vozniki rikš, sobarji, tudi nam so jih razdelili. Pred svoje vhode na tak dan narišejo mandale v obliki rož: bele ali pisane... včasih naredijo tako mandalo tudi iz cvetličnih listov. Vožnja z rikšo je blago rečeno adrenalinsko doživetje. Motorček divja po prenatrpanih cestah, dobro se je držati, dobro je tudi, če včasih zamižiš in kdajpakdaj potegneš trebuh noter, da se rikša lažje zrine med avtobus in avto. Ni dosti semaforjev, pa tudi tisti, ki so, ne motijo nikogar. Vozniki rikš so pripravljeni ustaviti in natočiti gorivo kar tam na mostu sredi najhujše prometne konice, pripravljeni so tudi obrniti čez šestpasovnico ob neverjetno gostem prometu... in kar nekako jim uspe. Ostali vozniki tolerirajo tako kaskadersko početje... potniki pa... No, imam se za tolerantno, kar pogumno žensko, vendar, ko smo z pospešeno hitrostjo zavili v enosmerno ulico z nasproti drvečo gnečo vozil, sem gospoda za krmilom le opozorila: Plačala bom samo v primeru, da me živo pripelješ do hotela. In me je. Pretreslijivi prizori so del indijske resničnosti... Po tv zaslonu smo jih vajeni... vendar v živo te pretrese, te zdrami do zadnjega končiča tvoje biti... Besede težko opišejo... solze ne pomagajo... vidiš, se zjočeš in greš dalje... ...triletni otroček s starim atom pod mostom, ki si ga delita še z drugimi družinami... mali nagec se igra, ata leži na tleh... in čez nekaj metrov nova družina... še čez nekaj pospravljeno imetje naslednje družine pod plahto... ... in nekje drugje ob rezervoarju za vodo, ki očitno spušča sedijo fantje, moški... z vedrom zajemajo vodo iz luže ob rezervoarju in se z njo polivajo po telesu, umivajo se... ...ponosna družina - mama, 4-letna hčerka, dva fanta, najbrž brata... prosijo, damo jim lanč paket iz hotela... ko avtobus odpelje... stojijo z darilom v rokah, srečni mahajo za nami... in še, in še in še in še... Obraz neizmerne, za nas nepredstavljive bede. Vendar pa v očeh lahko vidiš iskrice... take, kot jih pri nas le redko. V glavi se mi mešajo vonjave, glasovi, hrup, barve, nasmehi na tisoče temnih oči. Vtisi se počasi usedajo... nekateri bodo ostali v srcu za vedno. Indija je res dežela nasprotij... kako oguljeno to zveni... vendar ni drugega izraza... revščina, beda, umazanija in na drugi strani presežek bogastev, avtomobili, služabniki in luksuz, ki ga vidiš le v filmih. Dotaknil se me je nasmeh ljudi, ki sem jim pomahala, veselje otrok, ki sem jih ujela na fotografski aparat. Napolnilo me je občudovanje in odkrita hvaležnost ljudi s težko usodo ogromnega razvijajočega se mesta. Hvaležna sem in vedno se bom spominjala. Mateja Mlačnik

Gledališče pod Stolom. Živo. Spet. Polno iskrivih ljudi, ki si upajo, si vzamejo čas, se vživijo v življenje nekoga - za nekoga... in pustijo pečat... Polno topline, smeha, tudi težkih trenutkov... kot je to povsod. Gledališče na sončni strani Rebra. Prijazno, ljubiteljsko, ljudsko... Želi živeti zdaj in hkrati doseči zadnje kapilare korenin. Želi biti domače, prijetno, želi rasti, poleteti, želi biti del trenutkov, ki ostajajo v spominu... Gledališče iz stare dvorane na Breznici. Pozabljene. Zatohle. Ujete v preživete dneve. Pa vendar prežete s spomini, velikimi zgodbami, dolgimi aplavzi, ganotjem, smehom... Če bi prisluhnili bi zaslišali trpko zgodbo Miklove Zale, cepetava kopita Plesočega oslička in nagajivo škratovsko pesem... Začutili bi ljubezen Anžeta in Micke, sovraštvo Kantorja in Maksa, čutili bi s samorastniki Hudabivške Mete... Vse je del življenja ... Prisluhnimo in slišali bomo glasno rožljanje verige, in ko prisluhnemo še malo bolj, nam nekje od daleč vsem in vsakemu posebej odzvanja apel ... Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last! (F. Prešeren, Zdravljica) Kdaj bo svet enoten, srečen, spravljen... Naučimo se kaj iz grehov preteklosti in nehajmo greniti življenje sosedu, znancu, šoferju v sprednjem avtomobilu... ? Imejmo se radi, ljudje... VERIGA Ljudska igra v treh dejanjih spisal Fran Saleški Finžgar režija Mateja Mlačnik luč, zvok - Uroš Jenkole scena – Gledališče Toneta Čufarja Jesenice, Tanja Lužnik kustumi - Malči Možina glasba – Folklorna skupina Triglav šepetalka – Tanja Lužnik Igrajo: Marko – Andrej Tavčar Mina – Bernarda Papler Mejač – Božidar Janežič Liza – Marija Lah Micka: Eva Teran Janez: Primož Košir Primož – Jože Fabjan Janče – Marko Tolar Cilka – Klara Selan Papler Alena: Marjeta Borštink Drnolec: Jože Resman Tomažin: Aleš Jekovec Boltežar: Domen Zupanc Birič: Marjan Potokar Hvala: Stripy dent Moste, Vulkanizerstvo Žemlja, PT Resman d.o.o Zgoša, Gledališče Toneta Čufarja Jesenice, Folklorna skupina Triglav Javornik, Klemen Vrabec

Nasmejano gledališče »To je morje... Morje?... Kakšno morje?... Saj je le dva koraka od nas...« Zadnja predstava v izvedbi Gledališča slepih in slabovidnih Nasmeh Slepci, Mauricea Meaterlincka, me je asociirala o našem nenavadnem, na čase čudežnem dogajanju na odru in med vsemi nami, ki se družimo in ustvarjamo v edinem »na slepo« zaigranem gledališču na Slovenskem. Kot morje, mirno, včasih se zdi, da od tu do obzorja ni niti enega samega trena valovanja. Vendar, kadar zapiha pravi veter vzvalovi, buči, se peni, se vrtinči... iz vode, peska in soli se takrat rodi skromno – pa ne po svojih dosežkih, pač pa po »budžetu«, ki mu je namenjen in občutkih akterjev, ki mu poklanjajo svoj prosti čas – sicer pa veličastno, posebno, iskrivo, pogumno... odrsko udejanjanje. Prav zares se je rodilo... hmmm, nekje v zgodnjih devetdesetih. Ne vem več natančno. Spominjam pa se moje rumene stoenke, ki je s prižganimi lučmi sredi noči nekje v Poljanski dolini svetila, da sem lahko narekovala in sproti še malo prirejala tekst prijatelju, ki ga je tipkal (da ne rečem printal, tako hiter je bil) na stari brajev stroj. In še enkrat. In še enkrat. Za vsakega od igralcev. Tista klop še stoji, zadnjič me je pozdravila in mi povedala še nekaj zgodb iz tistega poletnega tabora, ko so slepi in slabovidni igralci prvič tudi pod mojim mentorstvom zaigrali Tavčarjevo V Zali. Potem pa nekaj ljudskih, nekaj smešnih in že smo pri 16. letnici bolj ali manj produktivnega delovanja, kasneje ustanovljenega »pravega« gledališča v katerem igrajo slabovidni in predvsem slepi igralci. Domicil imamo na Breznici, blizu Prešernove Vrbe. Vaje pa na Okroglem, v pravljičnem dvorcu Toma Zupana. Za Nasmehove gledališčnike se delo začne ob petkih popoldne, ko drugi začno svobodneje dihati in si polnijo baterije za nov delovni teden. Tudi naše se polnijo, vendar na drugačen, ustvarjalen, učeč se način. Učimo se. Raziskujemo. Gibamo. Improviziramo. Dihamo. Se neverbalno izražamo. Žugamo, se pačimo, kažemo jezik… Učimo se grdo pogledati, usmeriti pogled. Učimo se, kaj pomenijo določene kretnje. Učimo se govorne ekspresije. Včasih se postavim pred igralca, prime me za roki in potem skupaj izvedeva gib. Pa še enkrat in še enkrat. Zabavno je. Ko na oder postavljamo mizansceno, si pomagamo z različnimi talnimi oznakami. Nič velikega: preproga, trak, ki napove bližino scene, konec odra… Neopazno, vključeno v celoten scenski izgled. Pa saj nam je vsem jasno, da se človek, ki ne vidi v znanem okolju dobro znajde. In oder s pripadajočo sceno, seveda, če je ta vedno postavljena točno v določenem razmerju (imamo natančen načrt z merami in vsem tem), je po desetih vikendih vaj zelo znano okolje. Z odra je že kdaj kdo tudi padel, ja, tudi na urgenco smo že šli… Pa se je vse dobro izteklo. Življenje je pač smrtno nevarno, sem nekje slišala. In za poškodbo ni nujno, da si ekstremni športnik. Lahko si ekstremni gledališčnik. Že odkar sem prvič pred več kot desetimi leti prebirala Maeterlincka, me je njegovo delo mikalo – gledališko mikalo. To je tako, kot takrat, ko spomladi prvič zavohaš bezeg... in te mika, da bi si to poletje pa res vzel popoldne časa, legel na mehko travo pod tisti stari oreh in bral, bral... do konca. Tako sem vedno ob misli na Maeterlincka vedela, da bo nekoč pristal na Nasmehovem odru. Pa sprva nisem bila dovolj pogumna. Preteči je moralo kar nekaj let, trdno sem morala stati na svojih nogah, dobiti nemalo spodbude – predvsem od kasnejšega prvega Slepca, da sem si upala, želela in tudi dejansko, s pomočjo ostalih entuzijastov, začela uresničevati ambiciozen projekt Slepci. Po 19 raprizah, posebnem priznanju selektorja Linhartovega srečanja, uspešni predstavitvi na svetovnem srečanju gledališč slepih BIT v Zagrebu, zaključni Andreju posvečeni predstavi na Ptuju, nemalo ganotja v očeh odhajajočih gledalcev, božajočih kritikah, sem prepričana, da so Slepci v izvedbi vseh osmih fizično slepih igralcev... neskromno izvrstna predstava. Unikatna. Ne le pri nas, tudi v svetu. Pa je bilo na začetku projekta videti čisto drugače. Sem in tja se je našel kdo, k i je podvomil v ustreznost teksta. Iz vaje v vajo smo se spotikali, čudili, prepričevali drug drugega, spoznavali čeri simbolizma. Včasih smo se že skoraj utopili v kaki besedni zvezi, pa smo jo le začutili in odšli naprej do naslednje. Statičnost uprizoritve sicer ni bila težko izvedljiva, vendar pa mora biti všečna in je kot taka zahtevala nekaj domiselnosti. Logistika takega dela je tudi nekaj boljšega: s palico do tja, od tam z vlakom do sem, od tukaj pa s kombijem naprej... Ja, če začnem pot na vaje zgodaj zjutraj, jih bom pozno popoldne celo ujel. In tako kar nekaj petkov v letu tja in kar nekaj nedelj spet nazaj, če hočemo, da predstava stoji na trdnih nogah. In kaj smo želeli povedati s simbolno dramo? V gledališki list smo zapisali: »Želimo, da predstava ni zgolj gledališko delo, kot ga poznamo iz repertoarja gledališča Nasmeh doslej, temveč precizen pokazatelj izgubljenosti sodobnega človeka v svetu in hkrati odnosa tega človeka do hendikepiranih. Veličina Maeterlinckovega dela je prav v njegovi širini in brezčasnosti. Kako bi lahko mi sodobni, razviti, napredni ... uvideli zablodo in izkrivljenost potrošništva, težo samosti, nezmožnost resnične bližine, nezmožnost videnja luči , resnice ... Kako bi lahko spregledali slepoto sveta. Povabljeni ste, da na široko odprete oči in uzrete ... Mogoče že jutri zjutraj, ko ugledate nov dan.« Dogajanje smo postavili v kletko. Sprva sem si mislila, to bo kletka sodobne družbe, potrošništva, globalizma. Kletka iz katere izstopijo le redki, pa še tiste imamo za nore. Kot je nora naša Norica, ki edina z lučjo upanja prehaja med svetovi. S svojim zgledom želi prebuditi še druge, da bi videli bistvo življenja, smisel dejanskosti. Vendar so Slepci zaslepljeni ne le do te mere, da je ne vidijo, pač pa gredo še dlje, pravo pot imajo za popolnoma noro in niti za trenutek ne pomislijo, da jim Norica zastonj poklanjala edino upanje tega sveta – luč, ljubezen, preprostost, mir… Kasneje se je med nami v integraciji s tekstom pojavljalo še množina drugih pogledov na kletko in besedilo Mojstra. Lahko bi simbolizirala tudi ujetost slepih v svet videčih – manjšina, ki životari zaradi premoči večine. Zdi se, da smo s Slepci ujeli sami sebe. Težak, na prvo branje včasih tudi nesmiseln tekst, nam je dajal toliko svobode in še več, saj smo v odrsko kletko ujeli resnične ljudi, ki v resničnem življenju fizično ne vidijo, da so lahko uprizorili vsak svoj lik Slepca. Slepca – takega ta pravega, kot si ga upa in zmore uprizoriti le igralec, ki s slepoto nima nobenega problema, ki slepote ne tabuizira, ki jo vidi vsak trenutek… Le igralec, ki ob besedi slep lahko skomigne z rameni in se nasmehne v smislu: Nimaš kaj, tako je življenje... in gre naprej. Celotna ekipa naših Slepcev je bila enkraten dosežek. To, da smo dihali, se smejali, jokali skupaj, je in bo ostal v našem dojemanju presežek. In med vsemi temi prijetnostmi se dogajajo tudi iskrice… večerni pogovori, spoznanja, sklepajo prijateljstva… taka, ki bodo držala celo življenje… in še čez. To pa je na vožnji z Nasmehovim Taspisovim vozom tisto najlepše. Mateja Mlačnik, režiserka v gledališču Nasmeh

Za prijazno, velikodušno, igrivo, vsestransko... gospo. in njeno Čistnjejpodobno hčerko.

Les in keramika. Pa sevede prtički.