09. september 2012

BELA DAMA MED ČRNIMI KRALJI Chennai, Tamil Nadu, Indija – 14. šahovska olimpijada IBCA za slepe in slabovidne šahiste Nekajkrat sem že imela priložnost, da sem spremljala Frenka (Frenk Mlačnik, Selo pri Žirovnici) na mednarodnih šahovskih tekmovanjih. Vrsto let redno predstavlja slepe slovenske šahiste na svetovnih, evropskih in drugih mednarodnih tekmah. To je bila že njegova 6. olimpijada, vendar je letos prvič zaigral kot občan občine Žirovnica. Zdaj me energija na teh tekmovanjih ne preseneča več – raznobarvnost različnih nacij in neverjetni posamezniki; napetost v zraku med partijami; posebno, leseno, prijetno šklepetanje šahovskih figur, ki jih slepi lahko med partijo tipajo in seveda »špringer eva fir« z različnimi naglasi. Letos je nastopilo 25 držav, okrog 120 najboljših slepih (in v zadnjem času vedno več tudi vprašljivo slabovidnih) šahistov sveta. Za nas laike naj povem, da partija lahko traja tudi 6 ur, da se na partije pripravljajo cele dopoldneve in da tudi še pozno v noč s trenerji in med sabo analizirajo odigrane poteze. In zato ni čudno, da se ozračje kar iskri od različnih kombinacij. Naša ekipa je na koncu dosegla dobro 15 mesto in se uvrstila na svetovno prvenstvo naslednje leto v Zaragosi v Španiji. Vendar pa je bila letošnja olimpijada iz mojega zornega kota drugačna. Ker sem prvič odšla tako daleč od doma. Ker sem prvič stopila na kako drugo celino. Ker je Indija izkušnja, ki ne pusti nikogar ravnodušnega. Saj sem pričakovala vročino, gnečo,... vendar pa je to, kar sem doživela, ko sem se prvi dan podala najprej z rikšo in kasneje še peš na raziskovanje področja noro. Chennai je velemesto s približno 8 miljoni prebivalcev. V mestu se veliko gradi, videti je, da je napredek prehitel utečeno tradicijo in ljudje se z njim soočajo po svoje, nepripravljeni na embalažo, ki jo ponuja sodobno potrošniško življenje. Ulica je podobna nadrealističnemu futurističnim filmu, ki prikazuje kako zastrašujoče bo čez nekaj let na našem planetu, če ne bomo začeli lepše ravnati z njim. Ob cesti smeti, umazanija, nikogaršnji kužki, krave in ubogi ljudje... Cesta prepolna različnih brzečih vozil. Praviloma vozijo vsa v isto smer, se pa najde tudi tako, ki - sploh ne tako počasi - prodira v nasprotno smer. Avtomobili, motorji, rikše, avtobusi, tudi kolesarji in pešci... ne vozijo v koloni, pač pa se drenjajo eden mimo drugega, kot bi na cilju le prvi dobil zastonj sladoled. Hrup se sploh ne poleže, trobijo neprestano. V Indiji zabeležijo največje število prometnih nesreč letno, zanje pa so krive predvsem prehitra in nevarna vožnja ter slabe ceste. Stavbe v mestu, kot jih vidiš iz ulice so dokaj nizke, dvo- , tro-nadstropne. Nekaj je seveda tudi višjih, videli smo naprimer tudi slamnato 5 nadstropno stavbo!, večinoma so umazane od smoga in velikokrat sem se spraševala ali v njih sploh kdo biva. Veliko je tudi slamnatih barak. Objemata te vlaga in vročina, kot bi hodil v savni. Teža zraka in smoga kar pritiska nate, smrad je ponekod zastrasujoč, v neke vrste pločniku so brez opozoril manjše do ogromne luknje, v katerih teče kanalizacija. Vendar pa te veseli, nasmejani obrazi spremljajo na vsakem koraku. Le nasmehneš se, pomahaš in dobiš nazaj nasmehe, da ti zaigra srce. Otroci občudujoče gledajo tvojo polt in vsak si vzame čas in poklepeta s tabo v indijski angleščini. Ne le, da si vzamejo čas, ljudje so večinoma navdušeni, če jih ogovoriš, njihovi pogledi so občudujoči. Večina prebivalstva je hindujske vere, naslednji sta muslimanska in krščanska vera. V mestu je veliko hindujskih templjev, krščanskih cerkva ter muslimanskih džamij. V vseh se sezuješ, ko vstopiš in povsod je zrak napolnjen z osladnim jasminom in bogaboječim prepričanjem. Ljudje izražajo svojo veroizpoved na vsakem koraku, na armaturah avtomobilov imajo s svežim cvetjem okrašene oltarčke v čast svojim bogovom, pred vhodi in v hišah je polno ikon, na svojih čelih imajo zarisane pike pripadnosti. Vendar pa se med sabo ne družijo, kristjani se izogibajo svetišč drugih ver, verjamejo, da se ne smejo niti ozreti proti templju hindujske Šive... Indijci so zelo ponosen in domovinsko zaveden narod. Med našim obiskom smo praznovali dan neodvisnosti ... 65 letnico... Ta dan vsi nosijo pripete zastavice: plesalke v večerni predstavi, vozniki rikš, sobarji, tudi nam so jih razdelili. Pred svoje vhode na tak dan narišejo mandale v obliki rož: bele ali pisane... včasih naredijo tako mandalo tudi iz cvetličnih listov. Vožnja z rikšo je blago rečeno adrenalinsko doživetje. Motorček divja po prenatrpanih cestah, dobro se je držati, dobro je tudi, če včasih zamižiš in kdajpakdaj potegneš trebuh noter, da se rikša lažje zrine med avtobus in avto. Ni dosti semaforjev, pa tudi tisti, ki so, ne motijo nikogar. Vozniki rikš so pripravljeni ustaviti in natočiti gorivo kar tam na mostu sredi najhujše prometne konice, pripravljeni so tudi obrniti čez šestpasovnico ob neverjetno gostem prometu... in kar nekako jim uspe. Ostali vozniki tolerirajo tako kaskadersko početje... potniki pa... No, imam se za tolerantno, kar pogumno žensko, vendar, ko smo z pospešeno hitrostjo zavili v enosmerno ulico z nasproti drvečo gnečo vozil, sem gospoda za krmilom le opozorila: Plačala bom samo v primeru, da me živo pripelješ do hotela. In me je. Pretreslijivi prizori so del indijske resničnosti... Po tv zaslonu smo jih vajeni... vendar v živo te pretrese, te zdrami do zadnjega končiča tvoje biti... Besede težko opišejo... solze ne pomagajo... vidiš, se zjočeš in greš dalje... ...triletni otroček s starim atom pod mostom, ki si ga delita še z drugimi družinami... mali nagec se igra, ata leži na tleh... in čez nekaj metrov nova družina... še čez nekaj pospravljeno imetje naslednje družine pod plahto... ... in nekje drugje ob rezervoarju za vodo, ki očitno spušča sedijo fantje, moški... z vedrom zajemajo vodo iz luže ob rezervoarju in se z njo polivajo po telesu, umivajo se... ...ponosna družina - mama, 4-letna hčerka, dva fanta, najbrž brata... prosijo, damo jim lanč paket iz hotela... ko avtobus odpelje... stojijo z darilom v rokah, srečni mahajo za nami... in še, in še in še in še... Obraz neizmerne, za nas nepredstavljive bede. Vendar pa v očeh lahko vidiš iskrice... take, kot jih pri nas le redko. V glavi se mi mešajo vonjave, glasovi, hrup, barve, nasmehi na tisoče temnih oči. Vtisi se počasi usedajo... nekateri bodo ostali v srcu za vedno. Indija je res dežela nasprotij... kako oguljeno to zveni... vendar ni drugega izraza... revščina, beda, umazanija in na drugi strani presežek bogastev, avtomobili, služabniki in luksuz, ki ga vidiš le v filmih. Dotaknil se me je nasmeh ljudi, ki sem jim pomahala, veselje otrok, ki sem jih ujela na fotografski aparat. Napolnilo me je občudovanje in odkrita hvaležnost ljudi s težko usodo ogromnega razvijajočega se mesta. Hvaležna sem in vedno se bom spominjala. Mateja Mlačnik